Dan, ko je Niki Lauda skoraj izgubil življenje

Ko se je 1. avgusta 1976 karavana F1 zbrala na legendarnem Nürburgringu, je bil Niki Lauda aktualni svetovni prvak in vodilni v skupnem seštevku prvenstva. Ferrari je bil v odlični formi, Avstrijec pa je veljal za prvega favorita dirke. Toda že dan pred startom je bilo jasno, da ga veliko bolj kot tekmeci skrbi nekaj drugega – varnost.

Nürburgring Nordschleife je s skoraj 23 kilometri dolžine veljal za najzahtevnejše dirkališče na svetu. Več kot 170 ovinkov, ogromne višinske razlike in številni nepregledni odseki so pomenili, da reševalne službe ob morebitni nesreči pogosto niso mogle pravočasno posredovati. Lauda je menil, da so sodobni dirkalniki postali prehitri za stezo, ki je bila zasnovana še v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Na sestanku dirkačev je zato predlagal bojkot dirke. Opozarjal je, da Nürburgring ne izpolnjuje več varnostnih standardov, ki jih zahteva sodobna F1. Večina dirkačev se z njim sicer ni prepirala, a je na koncu prevladalo mnenje, da mora dirka kljub vsemu potekati. Predlog za bojkot je padel z razmeroma tesnim izidom glasovanja.

Le nekaj ur pozneje se je izkazalo, da so bile Laudove bojazni žal upravičene.

Pekel v Bergwerku

Dirka se je začela na mokri stezi, vendar se je ta hitro sušila. Večina dirkačev je po prvem krogu zapeljala v bokse po pnevmatike za suho podlago, med njimi tudi Lauda. Ob začetku drugega kroga je znova napadel vodilne, nato pa se je pri hitrem levem ovinku Bergwerk zgodilo nekaj, česar še danes ni mogoče povsem zanesljivo pojasniti.

Ferrari 312T2 je nenadoma izgubil oprijem, trčil v zaščitno ograjo in se odbil nazaj na stezo, kjer ga je zadel še dirkalnik Bretta Lungerja. Ob trku se je poškodoval rezervoar za gorivo in Ferrari je v trenutku zajel ogenj. Lauda je ostal ukleščen v gorečem dirkalniku, medtem ko so mimo njega z veliko hitrostjo vozili preostali tekmovalci.

Prvi so se ustavili Guy Edwards, Brett Lunger, Harald Ertl in Arturo Merzario. Kljub plamenom so stekli proti gorečemu Ferrariju in z golimi rokami poskušali odpeti varnostne pasove ter izvleči Laudo iz razbitin. Šele po skoraj minuti jim je uspelo osvoboditi močno opečenega Avstrijca in ga umakniti na varno, kjer so ga prevzele reševalne ekipe.

Lauda je utrpel hude opekline obraza in rok, vdihnil strupene pline iz gorečega dirkalnika ter si močno poškodoval pljuča. Njegovo stanje je bilo tako kritično, da so mu v bolnišnici podelili celo zadnje zakramente, saj zdravniki niso verjeli, da bo preživel.

Vrnitev, ki ji svet ni mogel verjeti

Po nesreči so zdravniki njegove možnosti za preživetje ocenili kot izjemno majhne. Poleg hudih opeklin na obrazu, lasišču in rokah je bilo zanj usodno predvsem vdihavanje strupenih plinov, ki so močno poškodovali njegova pljuča. Nekaj dni po nesreči je njegovo stanje postalo tako kritično, da so mu podelili zadnje zakramente.

Toda Lauda je znova presenetil. Že po nekaj dneh se je njegovo zdravstveno stanje začelo izboljševati, čeprav je okrevanje spremljala neznosna bolečina. Obraz je ostal trajno zaznamovan z opeklinami, izgubil je večji del desnega ušesa, odtlej pa je skoraj vedno nosil značilno rdečo kapo, s katero je zakrival brazgotine.

Še večji šok je sledil le šest tednov po nesreči. Na VN Italije v Monzi se je Lauda znova usedel v Ferrarija 312T2. Mnogi so menili, da gre za norost, saj so bile njegove rane še vedno odprte, krvaveče povoje pa je nosil kar pod dirkaško čelado. Kljub temu se je kvalificiral na peto mesto in dirko končal na izjemnem četrtem mestu.

Njegova vrnitev velja še danes za eno najbolj neverjetnih v zgodovini športa. Ne le zaradi hitrosti okrevanja, temveč tudi zaradi psihične trdnosti, saj je moral znova sesti v dirkalnik le nekaj tednov po tem, ko je skoraj zgorel v enem najbolj spektakularnih požarov v zgodovini F1.

Nesreča, ki je za vedno spremenila F1

Laudova nesreča je pomenila prelomnico za F1. Čeprav so se varnostni standardi izboljševali že pred letom 1976, je prav požar na Nürburgringu dokončno pokazal, da legendarna Nordschleife s skoraj 23 kilometri dolžine in več kot 170 ovinki ne more več zagotavljati ustrezne varnosti za vse hitrejše dirkalnike. Reševalne ekipe zaradi oddaljenosti posameznih odsekov niso mogle pravočasno posredovati, številni deli steze pa niso imeli niti ustreznih zaščitnih ograj.

F1 se na Nürburgring v njegovi legendarni različici ni nikoli več vrnila. Velika nagrada Nemčije je bila že naslednje leto preseljena na Hockenheimring, medtem ko je Nordschleife ostala prizorišče drugih avtomobilističnih tekmovanj. V naslednjih letih so organizatorji dirk pospešeno izboljšali zdravstveno oskrbo ob stezah, uvedli učinkovitejše gasilske ekipe, sodobnejše zaščitne ograje, boljšo komunikacijo med reševalnimi službami in strožje varnostne standarde za dirkališča. Napredek je sledil tudi pri zaščitni opremi dirkačev in protipožarni varnosti dirkalnikov.

Lauda je sezono 1976 kljub skoraj usodni nesreči nadaljeval in vse do zadnje dirke v Fujiju ostal v boju za naslov svetovnega prvaka. Zaradi neznosnega naliva je po dveh krogih odstopil, saj je ocenil, da tveganje presega mejo sprejemljivega. Naslov je s točko prednosti osvojil James Hunt, Lauda pa je s svojo odločitvijo še enkrat dokazal, da pogum ni vedno povezan z brezglavim tveganjem.

Čeprav je zaradi nesreče za vedno nosil brazgotine, je osvojil še dva naslova svetovnega prvaka, pozneje pa postal eden najvplivnejših mož v F1. Njegova nesreča na Nürburgringu ostaja ena najpomembnejših prelomnic v zgodovini avtomobilskega športa – ne le zaradi njegove izjemne vrnitve, ampak predvsem zato, ker je pospešila varnostno revolucijo, ki je v desetletjih zatem rešila nešteto življenj.

Samo nekaj ur prej se je v Avstriji zgodila še ena huda nesreča, ki pa je bila na koncu pravi čudež.